Pozdravljeni, ime mi je Alice in stara sem 35 let.

Lani je umrl moj oče in ostala sem popolnoma brez družine in prijateljev.

Ker je med življenjem trpel za sindromom kopičenja, mi ni nikoli zapustil čistega prostora niti ni ničesar zavrgel. Dolga leta sem zaradi njega žrtvovala svoje duševno zdravje, saj je bil edina družina, ki sem jo imela, v zameno pa mi je zapustil pogorelo hišo, polno življenjsko nevarnih bolezni in smeti, ki jih moram počistiti. V zadnjih 9 mesecih sem storila, kar sem mogla, a počasi začenjam izgubljati razum, zato želim izkoristiti moč družbenih medijev in najti ljudi, ki mi bodo pomagali. Če ste bili v podobni situaciji, veste, koliko vse to stane. V drugem nadstropju nimam niti oken. Edini vir ogrevanja je kamin na drva v moji sobi, saj bi popravilo peči stalo 2.500 €. Zato vas prosim, pomagajte mi, da mi bo to zimo topleje kot lani in da se bom lahko znebila še enega kupčka smeti. Hvala vam🫶🏻

Celotna različica v češčini tukaj

v češčini spodaj 👇

Sama proti razvalinam in preteklosti: Pomagajte mi očistiti dom po kompulzivnem kopičenju mojega pokojnega očeta 

Zgodba o mojem boju: 

Ko vam življenje prinese razvalino in na to ostanete popolnoma sami

Pozdravljeni vsi,

ime mi je Alice, stara sem 35 let in stojim pred najtežjo preizkušnjo svojega življenja. Nikoli mi ni bilo enostavno prositi za pomoč. Vedno sem bila tista, ki se je zanašala samo nase. Kot edinka sem preživela težka obdobja – bila sem na dnu, spopadala sem se z dolgovi in boleznijo, a vedno sem v sebi našla moč, da sem se pobrala in šla naprej. V tujini sem si zgradila novo življenje, kjer sem preživela zadnjih 7 let. Imela sem čudovito stanovanje v Nemčiji in občutek, da se stvari končno obračajo na bolje. Končno sem imela prvič čas zase, ni mi bilo treba pospravljati za nikogar niti skrbeti za koga (kot sem to počela že od svojih 12 let, ko me je mati zapustila, da bi postala odvisnica in prostitutka).

Končno sem imela čas, da zacelim svoje rane in ponovno najdem sebe.

Potem pa je prišel september lani – in vse se je v enem samem dnevu sesulo kot hišica iz kart.

Smrt v tujini in vrnitev v nočno moro

Moj oče je nenadoma umrl v Grčiji. Čeprav naš odnos ni bil preprost in oče ni bil idealen oče, je bil edini človek iz moje družine, ki mi je še ostal (ostali sorodniki bodisi ne živijo več bodisi so se pogreznili v alkoholizem in odvisnosti). Prevoz trupla, shranjevanje, upepelitev in pogreb v tujini so me stali 4 500 €, še preden sem sploh uspela prečkati češko mejo.

Na hitro sem morala zapustiti svoje ljubljeno stanovanje v tujini, tam pustiti življenje, ki sem si ga zgradila, in se vrniti na Češko. Mislila sem, da bom tu našla vsaj osnovno oporo. Namesto tega sem prispela v pogorišče – dobesedno in v prenesenem pomenu.

Hiša, polna smeti, glodavcev in mraza

Moj oče je trpel za hudo motnjo kompulzivnega kopičenja (t. i. hoarding). Vse življenje ni pospravil niti stvari svojih staršev. Pred tremi leti sem tukaj preživela božič, da bi mu pomagala pospraviti vsaj dnevno sobo, kjer je preživljal večino časa, da bi jo lahko prebarval – vse sem odnesla, zavila in nekatere stvari zavrgla, le da sem po njegovem odhodu ugotovila, da je vse spet prinesel nazaj. Celo kupi časopisov, ki sem jih pred tremi leti zavila, so bili še vedno zunaj. Hotelo se mi je jokati in od takrat mi je še vedno hudo; žalujem za očetom, ker sem pri 35 letih ostala popolnoma sama; žalujem za svoje izgubljeno življenje, ki sem ga tako dolgo gradila, medtem ko se vsak dan zbujam v tisto grozo, ki ji zdaj pravim dom. 

Podedovala sem veliko hišo, ki je bila dobesedno do stropa napolnjena s smetmi, starim šrotom, mišjimi iztrebki in plesnijo.

Kot da tega še ne bi bilo dovolj:

Hiša je bila dolgo časa neogrevana, zamrznjena in delno poškodovana v požaru.

V celotni hiši ni bilo niti tople vode niti ogrevanja.

V drugem nadstropju je treba še zazidati 2 okna, tako da dež pada neposredno v stavbo in voda pronica noter.

Ko sem prosila državo za pomoč, nisem dobila niti ene krone – z razlogom, da sem prejšnjih 7 let živela in delala v tujini. Po vložitvi prošnje na zavodu za zaposlovanje so mi povedali, da, ker tam živim že nekaj mesecev, to vendarle ni življenjsko nevarno okolje in zato nimam pravice niti do enkratnega prispevka od države. 

Zimo leta 2025 sem preživela le zato, ker sem se naučila sekati les in v peči kuriti staro, razbito pohištvo, police in lesene palete, da prvič v življenju ne bi zmrznila. Spoštovanje našim prednikom!!!

Vse sama

Ljudje od zunaj vidijo le »veliko hišo« in mislijo, da sem imela srečo. Ne vidijo pa, da znotraj zmrzuje, dežuje in da živim v razmerah, ki so nevarne za zdravje.

Nimam velike družine, ki bi mi prišla na pomoč. Moja najboljša prijateljica je mama dveh majhnih otrok in sama komaj preživi z denarjem. Prijatelj dela v Nemčiji in ko pride enkrat na 2–3 tedne, ga ne želim izkoriščati kot sužnja. Zato vsak dan sama pospravljam, razvrščam, nosim težke vreče in prodajam vse, kar ima vsaj minimalno vrednost, samo da bi pokrila osnovne stroške in sosedom olajšala smrad in nered, ki ju je tu pustil oče.

Ugotavljam, da tu ni bilo nič zakonito, pri vsem se pojavlja kakšen problem, jaz pa sem se v vse to zapletla povsem nepripravljena.

Zakaj vas prosim za pomoč?

Navadila sem se stisniti zobe in se boriti. A zdaj čutim, da mi fizične in psihične moči dokončno poidejo. Sama ne bom fizično niti finančno zmogla odpeljati in razkužiti te ogromne količine umazanije, glodavcev in okuženih odpadkov.

Ciljni znesek 2 000 € (približno 50 000 Kč) mi bo pomagal narediti najpomembnejši korak k človeškemu bivanju:

zagotoviti profesionalno razkuževanje, uničevanje žuželk in deratizacijo prvega nadstropja, da bo okolje zdravstveno neoporečno in varno za bivanje.

Plačilo velikih kontejnerjev in odvoz vseh nakopičenih odpadkov, ki sem jih doslej z lastnimi rokami pospravila in razvrstila.

Kako lahko pomagate?

S kakršnim koli finančnim prispevkom: že znesek v višini ene kave (50–100 Kč) mi pomeni ogromen korak naprej in mi daje upanje, da v tem nisem sama.

Z delitvijo te zgodbe: Če ne morete prispevati finančno, prosim, delite to zbirko na svojih družbenih omrežjih. Čim več ljudi izve o mojem boju, tem večja je moja priložnost, da temu kraju vrnem dostojanstvo.

Vsem se iz srca zahvaljujem za vsako pomoč, prijazno besedo in deljenje.

S spoštovanjem in hvaležnostjo, 

Vaša Alice