Pomaknite se navzdol za angleški prevod

Minilo je že več kot dva tedna, odkar je Akila umrl, njegova družinapa komaj spi. Njihova največja želja je zdaj, da bi Akilovo truplo pripeljali domov in mu priredili pogreb.

Zjutraj 30. junija se je v klubu v Bukarešti zgodila tragedija.

Akila je bil eden od 10.000 Šrilančanov, ki so se leta 2023 preselili v Romunijo z delovnim vizumom. Takrat je bil star 27 let in je s seboj prinesel bogate izkušnje, saj je delal kot glavni kuhar v hotelih na Šrilanki, ter akademsko izobrazbo, ki je potrjevala njegove kompetence.

Njegova partnerka ga opisuje kot človeka, ki se ni bal braniti tistih okoli sebe in govoriti v njihovem imenu, še posebej takrat, ko oni tega niso mogli ali si niso upali. Pogumen in samozavesten moški, ki je pomagal prijateljem, bil prava opora svojim staršem in bratom ter v delo vlagal strast. Bila sta skupaj devet let, v tem času pa je, kot pravi ona, »z veliko ljubeznijo skrbel zame. V prostem času je rad gledal filme.«

Minilo je že več kot dva tedna, odkar je Akila umrl, njegova družina pa komaj spi. Njihova največja želja je zdaj, da bi Akilovo truplo pripeljali domov in mu priredili pogreb.

Stroški repatriacije pa presegajo njihove zmožnosti. Po drugi strani pa je Akila, tako kot večina neevropejcev, ki se preselijo v Romunijo z delovnim vizumom , najel velik posojil z visokimi obrestmi, da bi financiral potovanje in selitev. Posojilo je še vedno odplačeval v trenutku, ko je odšel.

Zato začenjamo to kampanjo zbiranja sredstev za kritje stroškov repatriacije, da bi Akilovi družini na Šrilanki pomagali pripeljati domov sina/brata/partnerja (≈ 4000 EUR). Poleg prevoza trupla nameravamo zbrati tudi sredstva, potrebna za pomoč družini pri odplačilu preostalega zneska bančnega posojila (≈ 2500 EUR), za katerega je Akila dal v zavarovanje svojo hišo. Omenimo, da gre za znaten strošek na Šrilanki, kjer je povprečna plača približno 1300 lei.

**********************

Azijski delavci predstavljajo vse številčnejšo in ranljivo skupino v romunski družbi. Čeprav romunska vlada vsako leto napoveduje nove, velikodušne kvote za tujo delovno silo, še ni izvedla nobene strategije vključevanja za deset tisoče ljudi, ki prihajajo v državo. Državne institucije ne organizirajo brezplačnih tečajev romunskega jezika, ne izvajajo programov kulturne mediacije, ne nudijo informacij o pravicah, odgovornostih, zakonodaji ali lokalni kulturi niti pravne pomoči v številnih primerih, ko so ti delavci žrtve zlorab delodajalcev in ne le tega.

A vendar so mnogi med njimi ljudje, ki nam pripravljajo hrano v najljubših restavracijah, jo pakirajo za police supermarketov in gradijo mesta za prihodnje generacije.

Ta kampanja ni namenjena le Akili, ampak vsem, ki pridejo v Romunijo v iskanju boljšega življenja in se soočajo z nevidnimi težavami. Pokazimo jim, da jih vidimo in da nam ni vseeno.

EN:

Kampanja za zbiranje sredstev za vrnitev Akile domov

Minilo je že več kot dva tedna, odkar je Akila umrl, njegova družina pa komajda spi. Njihova največja želja je zdaj, da bi Akilovo truplo pripeljali nazaj na Šrilanko in mu priredili dostojen pogreb.

Zjutraj 30. junija se je v nočnem klubu v Bukarešti zgodila tragedija.

Akila je bil eden od 10.000 Šrilančanov, ki so se leta 2023 preselili v Romunijo z delovnim vizumom. Takrat je bil star 27 let in je imel dragocene izkušnje kot glavni kuhar v hotelih v domovini ter odlične akademiske kvalifikacije.

Njegova partnerka ga opisuje kot pogumnega in samozavestnega moškega, ki se je zavzemal za ljudi okoli sebe in govoril v njihovem imenu, še posebej takrat, ko sami tega niso mogli. Bil je opora svoji družini in prijateljem ter je v delo vlagal veliko strasti. Bila sta skupaj devet let, v tem času pa je, kot pravi ona, »z veliko ljubeznijo skrbel zame. V prostem času je rad gledal filme.«

Minilo je že več kot dva tedna, odkar je Akila umrl, njegova družina pa komajda spi. Njihova največja želja je zdaj, da bi Akilovo truplo pripeljali nazaj na Šrilanko in mu priredili dostojen pogreb.

Na žalost so stroški repatriacije preveliki za njihove zmožnosti. Akila je, kot mnogi neevropejci, ki se zaradi dela preselijo v Romunijo, najel visok posojil z visokimi obrestmi, da bi financiral svojo pot in novo življenje. To posojilo je še vedno odplačeval, ko je umrl.

Začeli smo to zbiralno akcijo, da bi pomagali kriti stroške repatriacije in Akilovi družini na Šrilanki pomagali pripeljati njihovega sina/brata/partnerja domov. (≈ 4000 EUR) Poleg prevoza njegovega trupla želimo zbrati sredstva tudi za odplačilo preostalega bančnega posojila (≈ 2500 EUR), za katerega je Akila poročil z družinsko hišo. To je v Šrilanki, kjer znaša povprečna mesečna plača okoli 1300 lei, precejšnje breme.

**********************

Azijski delavci predstavljajo vse večjo in ranljivo skupino v romunski družbi. Čeprav romunska vlada vsako leto napoveduje nove, velikodušne kvote za tujo delovno silo, še ni izvedla nobene strategije vključevanja za deset tisoče ljudi, ki prihajajo v državo. Državne institucije ne organizirajo brezplačnih tečajev romunskega jezika, ne izvajajo programov kulturne mediacije, ne zagotavljajo informacij o pravicah, odgovornostih, zakonodaji ali lokalni kulturi, niti ne nudijo pravne pomoči v številnih primerih, ko ti delavci postanejo žrtve zlorab delodajalcev in podobnega.

Vendar so mnogi med njimi tisti, ki nam pripravljajo hrano v naših najljubših restavracijah, jo pakirajo za police v supermarketih in gradijo mesta za prihodnje generacije.

Ta kampanja ni namenjena le Akili, ampak vsem tistim, ki pridejo v Romunijo v iskanju boljšega življenja in se soočajo z nevidnimi težavami. Pokazimo jim, da jih vidimo in da nam ni vseeno.