Če bereš te vrstice, je to verjetno zato, ker se je tvoje življenje prekrilo s Fabryjevim, ali pa si morda tukaj zgolj po naključju in ga nikoli nisi poznal.

Moj mož nas je zapustil pred nekaj dnevi, potem ko je živel z boleznijo, ki mu je bila diagnosticirana pred nekaj leti, ko so bile naše hčerke že rojene. Kljub moči, neverjetni vitalnosti in veselju, ki so ga vedno odlikovali, nam je bolezen nepravično in prezgodaj vzela, pri čemer je v življenju vseh, ki so ga poznali in imeli radi, pustila praznino, ki je ne bo moglo nikoli in nič zapolniti.

A Fabry ni zapustil obupa, temveč željo po življenju, po pogledu v prihodnost; zapustil nam je vztrajnost in pogum, ker je bil vse to, in jaz želim nadaljevati to, kar sva bila, kar je bil on, zase in za najine hčerke.

Z temi občutki, pa tudi z izjemno skromnostjo in hkrati dostojanstvom, sem se odločila začeti to zbiranje sredstev. Z enim samim dohodkom in še majhnimi deklicami vem, da bo pot dolga, zagotovo polna veselja, a tudi neizogibno težka. Zame je nepredstavljivo, da bi še naprej plačevala trenutno hipoteko, a z 40.000 € in nekaj truda bi mi uspelo znižati obrok, da bi bil zame sprejemljiv, in obdržati naš trenutni dom. Utopija? Morda. A sem si rekla, da moram poskusiti.

Iz srca se zahvaljujem vsem, ki bodo prispevali donacijo, tudi če bo anonimna ali simbolična; prav tako se zahvaljujem tistim, ki so se ustavili in prebrali te nekaj vrstic, kajti če ne boste mogli ali hoteli prispevati donacije, upam, da boste vsaj prejeli upanje, zaupanje ali navdih, tako kot sem ga jaz prejela ob branju številnih žalostnih zgodb, ki jih združuje izjemna želja, da »se iz tega izvlečejo«.