Pozdravljeni vsi tam zunaj 👋🏼

na kratko o meni: ime mi je Mario in star sem 25 let.

Ne morem zares reči, kaj točno si zdaj obetam, ampak upam, da obstajajo ljudje, ki bodo to morda prebrali in mi bodo lahko pomagali.

Moji starši so pred približno 25 leti kupili hišo, ki je bila njihova absolutna sanjska hiša, vendar takrat niso vedeli, da je to začetek pekla, ki traja še danes.

Samo po sebi nismo imeli slabega otroštva in moji starši so storili vse, kar je bilo mogoče, da nam je šlo dobro, zato nismo veliko opazili celotne problematike.

Čim starejši smo postajali, tem več smo opazili tega problema.

Ko sem bil še majhen, se je na primer začelo s tem, da moj oče nikoli ni bil doma, ker je moral opravljati tri službe; zakaj je bilo tako, bi vam zdaj rad povedal.

Ko sta moja starša kupila omenjeno hišo, jima niso povedali, da je zelo zadolžena.

In sicer za več kot 1,5 milijona šilingov takrat.

Moj oče si je takrat, milo rečeno, raztrgal rit in se boril z mnogimi težavami, tudi zdravstvenimi, saj je že trikrat doživel srčni napad in več hernij medvretenčnih ploščic, in to vse samo zato, da je lahko obdržal hišo.

Moja mama je skrbela za nas štiri otroke, kar je seveda bilo naporno delo.

Do danes nismo nikoli imeli veliko denarja, vendar se Bogu zahvaljujemo, da smo kljub temu nekako uspeli.

Težave pa so žal še danes zelo občutne, saj je hiša še vedno zadolžena za skoraj 150.000 evrov.

Moji starši so fizično izčrpani, predvsem mama, ki vsak dan joka, saj kljub vsem bolečinam, ki jih čuti v telesu, še vedno hodi na delo, da bi nekako lahko plačevala obroke za hišo.

Želi si le življenje brez vsega tega stresa, brez negotovosti, kaj se bo zgodilo jutri, in to seveda vpliva tudi na nas, otroke, zato poskušamo pomagati, kjer le lahko.

Moj oče bi za to hišo dal življenje, kar seveda razumem, saj je vanjo vložil svoj znoj in kri.

Zanj ni nikoli prišlo v poštev, da bi ga prodal, saj ima zelo močno voljo in hoče vse doseči sam, a včasih preprosto potrebuješ pomoč od zunaj.

Kot edini sin v družini tega ne morem več gledati.

Vsak dan vidim, kako trpita moja starša, in želim, da bi lahko preživela preostanek življenja brez težav in stresa, saj sta, kot sem že rekel, oba žal fizično zelo oslabljena.

Prosim ljudi tam zunaj, da nam na kakršen koli način pomagajo, četudi le z majhno stvarjo.

To je žal le majhen del celotne zgodbe, vendar upam, da lahko Minionu nekako razumete, in se zahvaljujem vsakemu posamezniku, ki lahko pomaga mojim staršem uresničiti sanje, da bodo končno brez dolgov, za katere v resnici sploh niso krivi.