Spoštovani,

dolgo sem razmišljal, ali naj to napišem. Ni mi lahko. A včasih pride trenutek, ko moraš priznati, da sam ne zmoreš več. In da je edina pot naprej ta, da prosiš za pomoč.

Pred časom sem šel narazen s partnerko. Otroci so ostali pri njej, zato sem ji pustil hišo — želel sem, da imajo varen dom. A hiša je bila kasneje prodana. Vse, kar sem gradil, je izginilo. Kljub temu sem ostal ob svoji hčerki, ki se je borila z odvisnostjo. Pomagal sem ji, kolikor sem le mogel. Skupaj sva šla skozi pekel, a danes je na varni poti. Rešil sem jo — in to mi pomeni več kot karkoli.

A ta pot je pustila posledice. Zaradi dolgov in stroškov sem izgubil avto, zapadel v finančne težave. Kljub temu imam službo in se trudim po svojih najboljših močeh.

Zdaj živim pri starših, ki so hudo bolni. Mama se bori z rakom, oče je prav tako v slabem zdravstvenem stanju. Preselil sem se nazaj domov, da jima pomagam. Hiša pa je stara, okna prepuščajo mraz, peč je že zdavnaj odslužila. Zima prihaja — in rad bi jima omogočil vsaj toplino doma.

Kredita ne morem dobiti. Sem poskušal. A preteklost me tepe. Zato se obračam na vas. Z zadnjimi močmi in z veliko mero poguma.

Če lahko pomagate — z donacijo, z delom, z nasvetom — bom neizmerno hvaležen. Ne zase. Za starše. Da jima vsaj v teh težkih časih omogočim nekaj dostojanstva in topline.

Hvala, ker ste prebrali. Hvala, ker vam ni vseeno.

S spoštovanjem,  

Bostjan