Sem mama šestih otrok… in se borim proti raku, da ne bi umrla. Borim se, da ne bi pustila svojih otrok sirot. 

So tako majhni, da me misel, da bi ostali brez mene v tako velikem svetu, boli do globin duše.

Te besede me bolijo, a so resnične. Imam raka in bolezen ne čaka več. Vsak dan gledam svoje otroke in poskušam skriti solze. Gledam jih, kako se smejijo, kako se igrajo, kako delajo načrte o tem, »ko bodo veliki« … jaz pa z grozo razmišljam: Ali bom še tam, da jih bom videla odraščati?

Jokam in prosim Boga, naj me čim dlje obdrži ob njih. Vsak dan sedim priklenjena na invalidski voziček in jim kuham hrano, skrbim zanje in jim dajem vso svojo toplino.

  Vsak od njih me potrebuje. Najmlajša se še vedno ponoči zbudi in me išče s svojimi toplimi ročkami. Ostali me sprašujejo, zakaj tako pogosto hodim v bolnišnico, zakaj sem bleda, zakaj se tako hitro utrudim. Nasmehnem se jim in jim rečem, da mama le »se zdravi«. A v moji duši je krik bolečine in strahu, ker vem, da bi se brez pomoči moj čas z njimi kmalu lahko končal.

  Zdravnik mi je jasno povedal: obstaja možnost. Resnična možnost za življenje, za ozdravitev. A stane 70.000 evrov. Ogromna vsota za mamo, ki prodaja vse, kar ima, samo da bi lahko preživela še en dan ob svojih otrocih. Ne prosim za usmiljenje. Prosim za iztegnjeno roko, za srce, ki bi utripalo skupaj z mojim.

  Želim si le živeti. Peljati jih v šolo, jim pripraviti kosilo, jim zvečer pripovedovati zgodbe, jim obrisati solze, ko padejo. Ne želim, da odraščajo brez mene, da gledajo fotografijo in rečejo: To je bila mama…

  Prosim vas iz srca, pomagajte mi ostati. Pomagajte mi, da jim bom še lahko zaželela lahko noč. Pomagajte mi, da ne bom pustila svojih šestih otrok sirot.

  Vsak gest šteje. Vsaka donacija pomeni en dan več, upanje, priložnost za življenje.

Prosim vas, ne dopustite, da me smrt odnese iz njihovih rok.

Hvala vam!