Star sem 62 let. Po poklicu sem fizioterapevt. Na žalost sem zbolel za Parkinsonovo boleznijo in onkološko boleznijo hrbtenjače – »trda ovojnica hrbtenjače in možganov se zruši, pri čemer pride do uhajanja cerebrospinalne tekočine (to je tekočina, ki ščiti možgane)«. Podvrgel sem se globoki možganski operaciji, zdaj imam vsadke v obeh poloblah možganov, živim na baterije kot robot, toda ta avtoimunska bolezen me uničuje.Vidim in razumem, da počasi umiram, piše tukaj, da sem kot sveča, moje noge se sušijo, trenutno sem v invalidskem vozičku, medtem ko se ves teden premikam po nekaterih takih mestih, in zdaj razumem, da je to zaradi avtoimunske bolezni, moj hemoglobin pada, čeprav je trenutno okoli 90. Če me vprašate, to ni življenje, ampak trpljenje. Želim si, da bi lahko zdaj zaprl oči in odšel, da me nihče okoli mene ne bi slišal. Spominjajo se me samo v dobrem, edino, kar me zadržuje, je to, da sem kristjan in vem, da Bog ne sprejema samomorov. V Bolgariji obstaja pregovor: živiš na silo, a ne umreš na silo. V Turčiji obstaja specializirana klinika za rakave bolnike vseh vrst bolezni in za mnoge ozdravljene ljudi; poslal sem svoje dokumente, govoril sem z zdravnikom, a niti jaz niti moja družina nimamo možnosti prevzeti ogromnih stroškov, oni pa mi dajejo več kot 75-odstotno garancijo, da bom uspešno prestal zdravljenje in se v Bolgarijo vrnil peš, a... žal. Zato se obračam na vas, dragi ljudje, da me pravilno razumete, mi podate roko in skupaj si zastavimo cilj doseči zlati vrh – »Zmago nad rakom«, da se bo ta prenehal razvijati in izginil. Nisem pohlepna po življenju, ampak želim živeti vsaj malo dlje, da se me bo malo spominjalo.Moj vnuk, ki je trenutno star 4 leta in bo 6. septembra končal šolo, ne trepetam vsak dan, ker vidim strah v profesorjevih očeh, vsakič, ko me obišče, ponavlja isto: » Od zdaj naprej delajte vse po pravilih, živite vsak dan, kot da bi bil vaš zadnji, in molite svojega Boga, da se zgodi čudež« in se sprašujemo, ali je minilo že skoraj leto, odkar je opravil zadnjo operacijo hrbtenice, in kljub bolečinam, žalosti, bremenu sem še vedno živa in srečna kot majhno otroče...Vprašala sem ga, kdaj bom lahko sedela, in rekel mi je, da nikoli, in začela sem jokati: »Zakaj, profesor? Ker smo rep popolnoma odrezali in zato si zdaj v tem stanju. Povedala sem ti, da sem obdana z blazinami, da lahko sedim na postelji, in tako si želim, da bi lahko vstala na sprehod, sedela kot normalna oseba, jedla in sama uporabljala kopalnico, a žal sem to božjo darilo cenila prepozno. V Bolgariji ljudje niso taki, 62-letnik bi moral biti že popotnik, pripravljen na odhod k Gospodu. Dvignite roke in, Božje usmiljenje je moje življenje, odločitev pa je vaša. Živite in bodite zdravi, blagoslovljeni, ljubite drug drugega in bodite ljubljeni. Bog, naj vam povem: vaše družine, prijatelji, bližnji sorodniki, vsi, ki vas ljubijo in ki jih vi ljubite. Бог да ви пази!

Pozdravlja vas dr. Slavyanka Asenova.

P.S. Prosim vas, da mi oprostite in mi odpustite za pravopisne napake. Povedala sem vam, kakšna sem in kako znam pisati. Govorim v mikrofon in se snema, ampak tudi govorim vanj, da je stabilno, zato je toliko napak v pisavi, še enkrat se opravičujem! Če mi dovolite, vam bom povedala samo eno stvar: »Nasmejte se čim več, ker je dan brez nasmeha izgubljen dan!«