Ime mi je Ondřej Šafár, sem oče malega Ondráška in to zgodbo pišem s stisnjenim grlom, a z vero, da dobro med ljudmi še obstaja.

Sem navaden človek. Imam roke od dela – preživljam se z montažo polic, rušenjem streh, obnovo grobov… in zdaj poskušam zagnati nekaj svojega, da bi se lahko bolj posvetil svojemu sinu in ne bi bil ves čas nekje na poti.

Ondrášek mi je vse. Je fant z iskrico v očeh, ki me vsak dan sili, da postanem boljša različica samega sebe. Ko pridem domov utrujen, me objame in reče: »Očka, bomo danes gradili?« In s tem me vedno prevzame.

Moja sanja je, da bi ob hiši zgradil majhno delavnico ali nadstrešek, kjer bi lahko izdeloval preprosto pohištvo, popravljal stvari, učil Ondra dela z rokami… in predvsem bil z njim.

Ne želim si razkošja. Samo prostor, kjer bova skupaj. Kjer bo namesto TikToka kladivo. Kjer ga bom naučil, da če nekaj zgradiš s srcem, bo to trajalo celo življenje.

Zato začenjam to zbirko. Pomagala mi bo pridobiti material in orodje, da bom lahko to sanje za naju dva spremenil v resničnost.

Če se odločite prispevati, se vam zahvaljujem. Če pa ne morete – morda to le delite. Tudi to ima veliko moč.

S spoštovanjem,

Ondřej (in Ondrášek)